Fight Club (XBOX) - rabljeno cene

Obstaja ironija, ki jo je težko prezreti, ko v roke primeš videoigro, osnovano na filmu, katerega glavno sporočilo je upor proti potrošništvu. Pet let po filmski uspešnici je na originalni Microsoft Xbox prispela igra Fight Club, ki je poskušala unovčiti kultni status filma. Že takrat je bila ideja vprašljiva, danes pa deluje kot fascinantna časovna kapsula. Zahvaljujoč bogati zbirki rabljenih iger v Konzolku sem lahko obudil to nenavadno poglavje v zgodovini iger in preveril, ali je prvo pravilo Kluba golih pesti res o tej igri ne govorimo.

Kaj pomeni rabljena igra pri Konzolku?

Nakup rabljene igre v Konzolku je pametna odločitev, ki prinaša več prednosti kot zgolj nižjo ceno. Vsak rabljen izdelek gre skozi strog postopek preverjanja, kjer ekipa poskrbi, da disk ali kartica deluje brezhibno. Vsako igro temeljito stestirajo, da se prepričajo o njeni polni funkcionalnosti. Največja prednost je podaljšana dvoletna garancija, ki jo prejmete z rabljeno igro. To je celo leto več, kot velja za nove igre, kar vam nudi izjemno varnost pri nakupu. Na disku ni nobenih shranjenih pozicij prejšnjih lastnikov; igra je povsem čista in pripravljena na novo pustolovščino, kot bi jo odprli iz folije. Edina razlika je odsotnost originalnega ovoja, kar pa ne vpliva na samo izkušnjo. Rabljene igre so bistveno cenejše, kar omogoča lažji dostop do dražjih naslovov. Ko igro končate, jo lahko prinesete nazaj in jo zamenjate za dobropis pri naslednjem nakupu, s čimer ohranjate vrednost in pametno upravljate s svojim proračunom za igre.

Dobrodošli v Klubu golih pesti

Fight Club je pretepaška igra, ki jo je leta 2004 izdal Vivendi Universal. Poskuša se zgledovati po takrat popularnih 3Dtekmecih, kot sta Tekken in Dead or Alive, a jima ne seže niti do kolen. Zgodba sledi novemu liku, ki se pridruži Klubu golih pesti in napreduje skozi vrste Projekta Uničenje. Na poti srečate znane obraze iz filma, kot sta Tyler Durden in Bob Paulson, a žal brez glasu Brada Pitta ali Edwarda Nortona. Igra skuša ujeti surovo in brutalno vzdušje filma, a ji to uspeva le površinsko.

Projekt Uničenje... igralnosti?

Igranje je okorno in neodzivno. Liki se premikajo počasi, udarci nimajo teže, posebne poteze pa so težko izvedljive in redko zadovoljive. Osrednja mehanika so dramatični lomi kosti, ki se sprožijo, ko je nasprotnik dovolj poškodovan. Takrat se prikaže rentgenski posnetek zlomljene roke ali noge, kar je na začetku zanimivo, a hitro postane ponavljajoče. Upravljanje z analogno paličko in gumbi na kontrolerju za Microsoft Xbox je neintuitivno, umetna inteligenca pa pogosto deluje nepošteno. Večino časa sem preživel v frustriranem pritiskanju na gumbe v upanju na najboljše, namesto da bi uporabljal taktičen pristop. Igra preprosto ni zabavna, kar je za pretepaško igro največji greh.

Jaz sem Jackova zlomljena čeljust

Če se odločite vztrajati, vas čaka presenetljivo kratka izkušnja. Po spletnih virih, ki beležijo čas igranja, boste zgodbo končali v približno dveh do treh urah. Za odklepanje vsega, kar igra ponuja, boste porabili morda pet ur. Poleg zgodbenega načina so na voljo še klasični arkadni način, preživetveni način in lokalni dvoboj za dva igralca na istem Xboxu. Spletnega igranja ni bilo, kar je bila pogosta kritika že ob izidu. Igra ponuja nekaj težavnostnih nastavitev, a nobena ne popravi temeljne težave z okornostjo. Najbolj bizaren del so skriti liki, ki jih lahko odklenete. Po uspešno končani zgodbi se vam odpre možnost igranja s pevcem skupine Limp Bizkit, Fredom Durstom. Če pa z vsemi liki premagate arkadni način, odklenete Abrahama Lincolna. Da, prav ste prebrali.

Krvavo, potno in tiho

Grafično je igra za standarde originalnega Xboxa zgolj povprečna. Modeli likov so prepoznavni, a jim manjka detajlov, okolice pa so puste in temačne. Med pretepi po zaslonu škropi kri, obrazi pa dobivajo modrice, kar je eden redkih elementov, ki uspešno ujame duha filma. Največje razočaranje je zvok. Razen nekaj pesmi, licenciranih s filmskega soundtracka (The Dust Brothers, Queens of the Stone Age), je zvočna podlaga presenetljivo tiha. Udarci nimajo pravega zvočnega učinka, glasovi likov pa so slabo odigrani in se ponavljajo. Igra vsebuje nasilje in grob jezik, zato je primerna izključno za odrasle igralce, ki se zavedajo konteksta filma.

Ali obstaja življenje po Klubu?

Ko enkrat vidite Abrahama Lincolna, kako se pretepa s Tylerjem Durdnom, ste videli praktično vse. Ponovno igranje nima pravega smisla, razen če ste lovec na nenavadne igralne izkušnje. Lokalni večigralski način lahko ponudi nekaj minut smeha s prijateljem, a zaradi slabe mehanike verjetno ne bo postal stalnica na vaših druženjih. Igra nima sistema dosežkov, saj ta na originalnem Xboxu še ni obstajal, zato je motivacija za ponovno igranje zgolj v odklepanju peščice likov in kostumov. To je igra za en večer, morda dva, potem pa bo najverjetneje končala na polici kot opomin na čase, ko so filmske adaptacije prepogosto zgrešile bistvo.

Fight Club je slab poskus unovčenja odlične filmske licence. Igralnost je frustrirajoča, vsebine je malo, tehnična izvedba pa je v najboljšem primeru povprečna. Kdo bi v tej igri užival? Morda zbiratelji redkih in slabih iger ali največji oboževalci filma, ki morajo imeti vse povezano z njim. Vsi ostali, ki iščete dobro pretepaško izkušnjo, jo preskočite. Če vas kljub vsemu mika preizkusiti to bizarnost, vam v Konzolku svetujejo pameten pristop. Izposodite si jo za vikend in se sami prepričajte, ali je vredna vašega časa. Ko boste videli dovolj, pa jo lahko brez težav vrnete ali zamenjate za kaj boljšega, saj je njihova ponudba rabljenih iger za starejše konzole, kot je Microsoft Xbox, resnično obsežna.