LOST Sphear (PS4) - rabljeno cene

Je spomin res močnejši od pozabe?

Se vam je kdaj zgodilo, da ste se skušali spomniti nečesa pomembnega, pa je spomin kot pesek polzel med prsti? Tisti občutek nemoči, ko veste, da je nekaj bilo, a tega ne morete več priklicati. To je osrednji občutek igre Lost Sphear, drugega poskusa studia Tokyo RPG Factory, da obudi zlato dobo japonskih RPG iger. Hvala ekipi Konzolka, ki mi je omogočila, da sem se na svoji konzoli PlayStation 4 podal v ta nostalgičen svet in preveril, ali so spomini na klasike dovolj, da ustvarijo novo legendo. Že na začetku lahko rečem, da je potovanje polno znanih občutkov, a morda ne vedno tistih, ki bi si jih želeli.

Ko svet izginja pred očmi

Lost Sphear je potezna igra igranja vlog (RPG), ki jo je razvil studio Tokyo RPG Factory pod okriljem velikana Square Enix. Gre za duhovnega naslednika njihove prve igre, I am Setsuna, in si z njo deli cilj: poustvariti čarobnost 16bitnih klasik, kot sta Chrono Trigger in zgodnji Final Fantasy naslovi. Zgodba nas postavi v vlogo mladeniča Kanate, ki nekega dne ugotovi, da njegov domači kraj in deli sveta preprosto izginjajo v belo praznino, imenovano Izgubljeno. Kmalu odkrije, da ima posebno moč: s pomočjo spominov lahko obnovi, kar je bilo izbrisano. Skupaj s prijatelji se poda na potovanje, da bi rešil svet pred popolno pozabo.

Kaj je Lost Sphear? Je ljubezensko pismo igram, ob katerih so odraščali mnogi izmed nas. Je igra, ki stavi na preverjeno formulo raziskovanja sveta, pogovorov z liki, reševanja nalog in seveda poteznih spopadov z najrazličnejšimi pošastmi. Če ste kdaj igrali klasike zlate dobe, se boste tukaj počutili kot doma.

Bojni sistem: Več kot le pritisk na gumb

Bojni sistem je nedvomno najsvetlejša točka igre. Temelji na sistemu ATB (Active Time Battle), ki ga poznamo iz serije Final Fantasy, a ga nadgradi z nekaj ključnimi novostmi. Ko je lik na potezi, se čas ne ustavi popolnoma; sovražniki vas lahko še vedno napadejo. Največja sprememba pa je možnost prostega premikanja lika po bojišču pred izvedbo napada. To doda taktično globino, saj lahko svojo analogno palčko uporabite za pozicioniranje lika tako, da z enim udarcem zadenete več sovražnikov ali se umaknete iz dosega njihovega napada.

Poleg tega imamo na voljo še sistem Momentum, kjer se z vsakim napadom polni posebna lestvica. Ko je polna, lahko ob naslednjem napadu ob pravem trenutku pritisnete gumb in sprožite dodaten, močnejši udarec. Kasneje v igri dobimo dostop tudi do Vulcosuit mehanskih oklepov, ki drastično povečajo našo moč in odprejo nove bojne možnosti. Vse te mehanike skupaj ustvarijo dinamičen in zabaven sistem, ki preprečuje, da bi boji postali monotoni.

Svet, ki kliče po spominih

Zgodba o reševanju sveta pred pozabo je zanimiva, a žal nikoli zares ne doseže epskih razsežnosti svojih vzornikov. Liki so simpatični, vendar precej stereotipni pogumni junak, njegova odločna prijateljica iz otroštva, zabaven stranski lik. Dialogi so pogosto razvlečeni in ne prispevajo veliko k razvoju zgodbe ali likov. Včasih sem imel občutek, da sem sredi noči poslušal neskončno razpravo, ki bi jo lahko strnili v dva stavka, samo da bi lahko končno šel naprej.

Svet igre je raznolik in barvit, kar je prijetna sprememba v primerjavi s pretežno zasneženim svetom igre I am Setsuna. Potovali bomo skozi gozdove, puščave in mesta, vsako s svojim vizualnim stilom. A kljub temu svetu manjka tista iskrica, tisti občutek skrivnosti in čudenja, ki ga premorejo najboljše igre tega žanra. Raziskovanje je precej linearno in redko nagrajeno z resnično zanimivimi odkritji.

Nostalgija je dvorezen meč

Lost Sphear se tako močno trudi posnemati klasike, da pri tem pozabi ustvariti lastno identiteto. Številni elementi, od glasbe do oblikovanja pošasti, delujejo kot kopije že videnega. To ni nujno slabo, saj igra uspešno obudi prijetne spomine, a hkrati pušča grenak priokus, da igra nima lastnega glasu. Skupnost na forumih, kot je Reddit, je razdeljena: nekateri jo hvalijo kot prijetno udobno igro, ki jih spominja na otroštvo, drugi pa jo kritizirajo kot nostalgično vabo brez duše.

Igra je dolga približno 25 do 35 ur, kar je ravno prav, da se ne začne preveč vleči. Če pa ste negotovi, ali je ta retro pustolovščina za vas, ima Konzolko odlično rešitev. Igro si lahko najprej izposodite in jo preizkusite. Če vas ne prepriča, jo preprosto vrnete. To je odličen način, da se izognete razočaranju in pametno porabite svoj denar.

Končna sodba: Prijeten, a pozabljiv spomin

Lost Sphear je kot obisk starega prijatelja. Pogovor je prijeten, obujata spomine na dobre stare čase, a ko odide, ugotoviš, da nista povedala ničesar zares novega. Igra ima odličen bojni sistem in očarljivo grafično podobo, a ji spodleti pri zgodbi in likih, ki bi pustili trajen vtis. Priporočam jo vsem, ki hrepenite po klasični JRPG izkušnji in ste pripravljeni spregledati pomanjkanje inovativnosti. Za vse ostale pa morda velja, da nekatere spomine raje pustimo v preteklosti. Če ste igro že odigrali, ne pozabite, da jo lahko v Konzolku zamenjate za popust pri nakupu naslednje velike uspešnice.