Neva Devolver Deluxe (PS5) cene

Umetniško zasnovana akcijska pustolovščina o izgubi in upanju
Neva je čustveno nabita akcijska pustolovščina v 2D pogledu, ki prihaja izpod prstov ekipe, ki je leta 2018 ustvarila izjemno GRIS. Tokrat gre korak dlje igra ne gradi samo na umetniški vrednosti, ampak v ospredje postavlja tudi konkretnejšo igralno izkušnjo. Gre za igro, ki je skoraj bolj umetniški projekt kot tipična videoigra, a kljub temu ponuja dovolj zanimivih mehanik, da bo pritegnila tudi igralce, ki iščejo več kot samo lepo animacijo. Priporočam vsem, ki uživate v atmosferičnih zgodbah, platfomerskih izzivih in simboliki, pa tudi tistim, ki radi ob igrah občutite nekaj več. Če pa si bolj nagnjen k kompleksnim sistemom, dolgim igram ali akciji v stilu souls iger zna biti Neva prekratka in preveč nežna za tvoj okus.

Potovanje Albe in mlade volkulje Neve skozi letne čase
Zgodba sledi Albi, mladi ženski, ki se po izgubi ljubljenega bitja na poti sreča z volčjim mladičem, Nevo. Medtem ko ju spremljajo temne sile, se med njima splete globoka vez, ki teče kot rdeča nit skozi vse štiri letne čase igre. Igra se ne ukvarja z dialogi večino občutij prenaša skozi animacijo, glasbo in subtilne interakcije. In ravno ta neverbalni pristop ji daje močan simboličen ton. Eden najmočnejših trenutkov se zgodi pozimi, ko oba lika prebijata pot skozi zasneženo pokrajino, polno nevarnosti, ki od igralca zahtevajo spretnost in čustveno vpletenost. Gre za zgodbo, ki govori o žalovanju, ponovni povezanosti in življenju po izgubi brez da bi to povedala z besedami. Če si ob GRIS jokal, pripravi robčke tudi tukaj.

Najlepša uporaba senc in barv v igri doslej
Neva je čista umetnina. Od prve sekunde naprej je jasno, da je bil vsak kader skrbno načrtovan kot slika, ki oživi. Pokrajine so ročno ilustrirane, premiki likov pa polni drobnih animacijskih detajlov, ki naredijo svet živ. Še posebej so me navdušile sence in barvna paleta, ki se neprestano spreminja glede na razpoloženje prizora. Glasba, ki jo je ustvaril Berlinist (isti kot v GRIS), se subtilno prepleta z dogajanjem in poudarja vsako čustveno točko. Zvok Nevinega tuljenja ali Alba, ki sede na robu skale in samo gleda, sta trenutka, ki sta mi ostala v spominu še dolgo po tem, ko sem ugasnila konzolo. Mehanike platformanja in bojevanja so tokrat bolj izrazite in dodelane kot v predhodniku, a vseeno precej enostavne. Nekatere ideje se pojavijo in hitro izginejo kot da jih je bilo preveč dobrih za tako kratko igro.

Pet ur močnih čustev in ena nepozabna zimska sekvenca
Za celotno kampanjo sem potrebovala slabih 5 ur, vključno z raziskovanjem in nekaj počasnejšim tempom v drugi polovici. Igra nima večigralskega načina, niti dodatnih izzivov ali načinov ponovnega igranja kar vidiš, to dobiš. Po eni strani to poudari njeno moč kot zaokrožen umetniški izdelek, po drugi pa me je na koncu vseeno malo razočaralo, da je konec prišel tako hitro. Posebna omemba gre zimski sekvenci, ki vsebuje najbolj dodelano platformersko mehaniko v igri žal traja samo deset minut, a je naravnost osupljiva. V nasprotju z GRIS je tukaj občutno več konkretnega igranja, s poudarkom na borbi z amorfnimi pošastmi in reševanju preprostih ugank. Vsebine je manj, ampak je skrbno zložena in čustveno izpiljena.

V primerjavi z GRIS bolj igralsko, manj poetično
Čeprav je GRIS umetniški biser, mu je marsikdo očital, da je preveč pasiven igralec je bil skoraj opazovalec. Neva to popravi: sistem boja, platformanja in celo nekaj šefovskih bojev daje igralcu več vpliva. A po drugi strani izgubi nekaj tiste poetične odprtosti, ki je GRIS naredila tako edinstven. Če primerjam še s Celeste ali Journey Neva je nekje vmes. Ni tako igralsko izpopolnjena kot Celeste, niti tako meditativna kot Journey, ampak uspešno najde svojo nišo: emocionalno izkušnjo s preprostimi, a raznolikimi mehanikami. Škoda le, da nekatere platformerske ideje hitro izginejo kot bi jih studio želel pokazati, a si jih ni upal razviti naprej.

Občutek izgube v igri, ki pusti sledi tudi po izklopu
Med igranjem sem se večkrat zalotila, kako sem zgolj obstala in gledala ozadje v jeseni so listi padali s takšno naravno eleganco, da sem dobila občutek, kot da gledam animirani film, ne igram igre. En od najbolj ganljivih trenutkov se zgodi, ko Neva prvič zaščiti Albo pred pošastjo takrat sem dojela, da njuna vez ni samo simbolična, ampak res srčna. Devolver Deluxe izdaja, ki sem jo igrala zahvaljujoč Konzolku, je nekaj posebnega artbook s 88 stranmi razkriva razvoj konceptov in začetne skice, ki kažejo, kako je Neva nastajala iz čistega čustva. Glasba na CDju in digitalno je odličen dodatek, saj gre res za eno najbolj čustveno močnih zvočnih podlag zadnjih let. Škatla v kateri je vse skupaj zapakirano pa bo pri meni ostala na vidnem mestu spomin na igro, ki ni najdaljša, a je toliko bolj intenzivna. Če bi kaj spremenila dodala bi možnost ponovitve poglavij in nekaj dodatnih ugank. A hkrati vem, da je ravno v tej kratkosti nekaj lepega: Neva te zadane, te izprazni in te nato pusti, da o njej razmišljaš še dolgo.