Past Cure (XBOX ONE) cene

Včasih te zgrabi za igro, ki obljublja vse. Psihološki triler, nadnaravne moči, prikrito delovanje in napeto streljanje. Ko sem v roke dobil škatlico za Past Cure, za kar se moram zahvaliti ekipi Konzolka, ki vedno poskrbi, da tudi manj znani naslovi ne ostanejo spregledani, sem upal točno na to. Na tisto skrito mojstrovino, ki jo je večina spregledala. Žal pa se včasih izkaže, da so nekatere igre spregledane z dobrim razlogom. Preizkusil sem jo na konzoli Xbox One in se podal v svet, ki je obljubljal veliko, a dostavil bore malo.

Ko ambicije presežejo zmožnosti

Past Cure je akcijska pustolovščina s poudarkom na pripovedovanju zgodbe, ki jo je razvil majhen neodvisni nemški studio Phantom 8. V vlogi Iana, nekdanjega elitnega vojaka, se prebijamo skozi nočne more in resničnost, da bi odkrili resnico o skrivnostnih eksperimentih, ki so mu podarili nadnaravne moči. Igra poskuša združiti elemente streljanja iz tretje osebe v slogu Max Payne, prikritega delovanja, ki spominja na Splinter Cell, in psihološkega horrorja, podobnega Silent Hillu. Žal pa ta mešanica žanrov deluje kot jed, pripravljena iz preveč različnih sestavin, ki se med seboj tepejo. Kaj je torej Past Cure? Je poskus ustvarjanja visokoproračunske izkušnje z omejenimi sredstvi, ki se na koncu izkaže za zmedeno in nedodelano popotovanje skozi številne dobre ideje, a slabe izvedbe.

Razcepljena osebnost igranja

Igralna izkušnja v Past Cure je tako raznolika, da postane shizofrena. V enem trenutku se plazite po temačnih hodnikih in se izogibate porcelanastim lutkam, ki vas lahko ubijejo z enim udarcem, v naslednjem pa ste v sterilnem parkirišču in streljate valove generičnih sovražnikov. Osrednji mehaniki sta dve Ianovi moči: upočasnjevanje časa in astralna projekcija. Prva deluje kot klasičen bullet time, druga pa vam omogoča, da z duhom zapustite telo in na daljavo onesposobite kamere ali pritisnete stikala. Na papirju zveni odlično, a v praksi sta moči uporabljeni redko in na zelo predpisan način. Streljanje je okorno, gibi so leseni, umetna pamet sovražnikov pa je milo rečeno vprašljiva. Spomnim se prizora, ko sem se prikradel za hrbet sovražnika, pritisnil gumb za tihi napad, a se ni zgodilo nič. Sovražnik se je mirno obrnil in me opazil, kot da bi mu potrkal na ramo in ga vprašal za pot. Takšni trenutki popolnoma uničijo potopitev v igro.

Praktične podrobnosti

Če vas kljub vsemu zanima, kaj ponuja Past Cure, je tukaj nekaj ključnih informacij. Igra je izključno enoigralska izkušnja, brez kakršnihkoli večigralskih ali sodelovalnih načinov. Za prehod glavne zgodbe boste po podatkih s spletne strani HowLongToBeat potrebovali približno štiri do pet ur, za popolno dokončanje pa okoli šest ur. To je izjemno kratka izkušnja, še posebej glede na ceno ob izidu. Igra ne zahteva spletne naročnine, saj nima spletnih funkcij. Na voljo ni možnosti medplatformnega igranja. Na konzoli Xbox One je bila velikost prenosa zmerna, vendar so bili že ob izidu prisotni popravki, ki so skušali odpraviti nekatere tehnične težave, a žal ne vseh. Težavnostnih nastavitev je malo, prav tako pa primanjkuje možnosti za prilagajanje igranja, kot so dostopnostne funkcije.

Tehnična nočna mora

Na tehničnem področju Past Cure najbolj razočara. Kljub uporabi pogona Unreal Engine 4 so modeli likov videti kot iz prejšnje generacije konzol, animacije pa so toge in nenaravne. Med igranjem na konzoli Xbox One sem doživel pogoste padce sličic na sekundo, še posebej med strelskimi obračuni. Teksture so pogosto zamegljene, okolja pa pusta in ponavljajoča se. Največji greh pa je glasovna igra. Dialogi so izrečeni brez kančka čustev, kot da bi igralci brali nakupovalni seznam. To je še posebej moteče v igri, ki se tako močno opira na zgodbo. Zvočna podlaga je pozabljiva, polna pa je tudi tehničnih hroščev, od vrat, ki se pojavljajo in izginjajo, do popolnih zrušitev igre. Igra ima oceno PEGI 18, predvsem zaradi nasilja in grozljivih prizorov.

Enkrat in nikoli več

Ko enkrat zaključite s kratko kampanjo, Past Cure ne ponuja praktično nobene spodbude za ponovno igranje. Ni načina New Game+, ni zbirateljskih predmetov, ki bi vabili k raziskovanju, in ni stranskih misij, ki bi podaljšale izkušnjo. Ker gre za strogo linearno zgodbo, odločitve ne vplivajo na razplet, zato je vsako naslednje igranje popolnoma enako prvemu. Poizidna podpora v obliki dodatkov ali posodobitev je bila minimalna, kar je glede na sprejem igre tudi pričakovano. Lovci na dosežke in trofeje bodo sicer hitro prišli na svoj račun, saj jih je mogoče zbrati v enem samem, kratkem preigravanju, a to je bolj slaba tolažba. Skratka, ko se enkrat prikažejo zaključni napisi, ni nobenega razloga, da bi se še kdaj vrnili v ta zmedeni svet.

Zaključek in nasvet za pameten nakup

Past Cure je šolski primer, kako lahko prevelike ambicije in pomanjkanje osredotočenosti pokopljejo sicer zanimiv koncept. Igra poskuša biti vse naenkrat akcija, grozljivka, prikrita pustolovščina a na koncu ni dobra v ničemer. Zgodba je zmedena, igralnost okorna, tehnična izvedba pa katastrofalna. Komu bi jo priporočil? Morda le najbolj zagrizenim lovcem na dosežke ali tistim, ki jih zanima, kako izgleda igra z identitetno krizo. Vsem ostalim svetujem, da se ji izognete.

Če vas kljub opozorilom radovednost še vedno muči, ima Konzolko rešitev. Njihov sistem izposodi in kupi je kot nalašč za takšne primere. Igro si lahko za simbolično ceno izposodite in jo preizkusite brez tveganja. Če vam bo presenetljivo všeč, doplačate le razliko do polne cene. Če pa boste, tako kot jaz, razočarani, jo preprosto vrnete. Poleg tega imajo v Konzolkotu najboljše cene za menjavo starih iger. Ko končate z igro, ki vas je navdušila, jo lahko prinesete in jo zamenjate za popust pri nakupu naslednje uspešnice. To je pameten način financiranja hobija, ki vam prihrani marsikateri evro. Obiščite jih v njihovi trgovini v BTCju v Ljubljani in se sami prepričajte o njihovi ponudbi.