Pimp My Ride (PS2) - rabljeno cene

Spomnim se, da sem v najstniških letih redno gledal MTV in oddaja Pimp My Ride je bila absolutni vrhunec. Ideja, da vzameš staro, razpadajočo kripo in jo spremeniš v tehnološko čudo na štirih kolesih, je bila neverjetna. Ko sem slišal, da prihaja igra, sem bil navdušen. Končno bom lahko sam postal Xzibit! No, leta kasneje mi je ekipa iz Konzolka poslala rabljeno kopijo za Sony PlayStation 2 in obudila spomine. A žal, ti spomini so precej boljši od same igre.

Kaj pomeni rabljena igra pri Konzolku?

Preden se poglobim v to, zakaj je ta igra razočaranje, moram pohvaliti Konzolkov pristop k rabljenim igram. Marsikdo je skeptičen, a tukaj ni razloga za skrb. Vsaka rabljena igra gre skozi strog postopek preverjanja, da se zagotovi njeno brezhibno delovanje. Najboljši del pa je garancija. Medtem ko imajo nove igre enoletno garancijo, Konzolko na vse rabljene igre ponuja kar dve leti garancije. To je večja varnost za nižjo ceno. Finančno gledano je nakup rabljene igre pametnejša odločitev, saj je že izgubila večino svoje vrednosti, kar pomeni, da boste ob morebitni menjavi izgubili manj denarja. Na disku ni nobenih shranjenih podatkov prejšnjih lastnikov, igralna izkušnja pa je identična novi igri. Edina razlika je, da ni več ovita v folijo. Sistem menjave staro za novo deluje enako dobro za rabljene igre, kar ustvarja trajnostni krog igranja in varčevanja.

Dobrodošli v Pimp City, nekako

Pimp My Ride je dirkalna oziroma simulacijska igra, ki jo je leta 2006 za Sony PlayStation 2 izdal Activision, razvil pa studio Eutechnyx. Igra poskuša ujeti duha istoimenske MTV oddaje, kjer igralec prevzame vlogo mojstra predelav in spreminja zanemarjena vozila v sanjske avtomobile. Premisa je preprosta: stranke vam pripeljejo svoje stare avtomobile, vi pa morate zbrati denar za predelavo in jih navdušiti. Igra bi se lahko primerjala z naslovi, kot sta Need for Speed: Underground ali Midnight Club, a žal jima ne seže niti do kolen. Medtem ko omenjeni igri ponujata globino in svobodo, je Pimp My Ride plitek in ponavljajoč se.

Ponavljajoče se delo namesto ustvarjalnosti

Jedro igranja je razdeljeno na dva dela. Najprej morate v odprtem svetu, imenovanem Pimp City, zbrati dovolj denarja. To počnete z izvajanjem absurdno dolgočasnih mini iger. Ena od njih je Ghost Ride the Whip, kjer dobesedno plešete ob avtu in pritiskate gumbe v ritmu. Druga možnost je, da se zaletavate v druge avtomobile, da iz njih padejo kovanci. Logike tukaj ni. Ko zberete dovolj denarja, se začne druga faza: predelava. A tudi tu ni svobode. Namesto da bi ustvarjalno izbirali dele, tekmujete z rivalsko delavnico in v časovni stiski dirkate po mestu od trgovine do trgovine ter kupujete nadgradnje. Krmiljenje avtomobilov na PS2 je okorno in neodzivno, fizika pa je praktično neobstoječa. Avtomobili se obnašajo kot kartonaste škatle na kolesih, kar vsako vožnjo spremeni v frustracijo.

Skromna vsebina

Če ste pričakovali obsežno izkušnjo, boste razočarani. Po podatkih s spletne strani HowLongToBeat boste za glavno zgodbo, ki obsega predelavo 16 vozil, porabili le okoli 6 do 7 ur. Igra ponuja zgolj enoigralski način, brez kakršnekoli oblike lokalnega ali spletnega večigralstva. To je velika zamujena priložnost, saj bi tekmovanje s prijatelji v predelovanju avtomobilov lahko bilo precej zabavno. Ni možnosti za medplatformno igranje, saj je igra omejena na svojo generacijo konzol. Prav tako ni nobenih nastavitev težavnosti ali posebnih funkcij za dostopnost, kar je bilo za igre na Sony PlayStation 2 sicer precej običajno.

Zastarela podoba in zvok

Tudi za standarde konzole Sony PlayStation 2 igra ni videti posebej impresivno. Modeli avtomobilov so preprosti, okolica pa je pusta in brez življenja. Pimp City je sestavljen iz petih okrožij, ki pa so si med seboj preveč podobna. Učinkovitost sličic na sekundo je nestabilna, kar še dodatno poslabša že tako slabo izkušnjo vožnje. Edina svetla točka je zvočna podlaga, ki vključuje nekaj hiphop skladb in glas reperja Xzibita, ki je bil tudi voditelj oddaje. Njegovi komentarji so sicer zabavni, a se hitro začnejo ponavljati. Igra ima PEGI oceno za najstnike (TTeen) zaradi močnih besedil v glasbi.

Brez razloga za vrnitev

Ko enkrat predelate vseh 16 avtomobilov, igra nima več kaj ponuditi. Ni dodatnih načinov, kot je New Game+, niti ni bilo nikoli nobenih dodatkov ali posodobitev. Vrednost ponovnega igranja je praktično nična, saj je celotna izkušnja tako linearna in ponavljajoča, da si je ne boste želeli še enkrat podoživeti. Lov na trofeje ali dosežke na platformi Sony PlayStation 2 seveda ne obstaja, tako da tudi s te strani ni nobene motivacije. Igra je preprosto produkt svojega časa, narejen po licenci z minimalnim trudom, da bi unovčil priljubljenost televizijske oddaje.

Zaključek: Raje si poglejte oddajo

Pimp My Ride za Sony PlayStation 2 je na žalost ena tistih licenčnih iger, ki so uničile dober spomin na izvirnik. Ponavljajoče in dolgočasno igranje, slaba tehnična izvedba in pomanjkanje vsebine jo postavljajo na smetišče zgodovine videoiger. Priporočil bi jo le največjim nostalgikom ali zbirateljem slabih iger. Za vse ostale pa je bolje, da si na YouTubu ogledate kakšno staro epizodo oddaje. Če pa vas vseeno mika preizkusiti to... unikatno izkušnjo, je nakup rabljene igre pri Konzolku najboljša pot. Njihov sistem menjave vam omogoča, da igro, ko jo končate (ali obupate nad njo), zamenjate za nekaj boljšega in si povrnete del stroškov. Poleg tega imajo v svoji trgovini v ljubljanskem BTCju ogromno izbiro retro iger, kjer boste zagotovo našli kaj boljšega iz zlate dobe konzole Sony PlayStation 2. Njihovo osebje, ki so pravi poznavalci iger, vam bo z veseljem svetovalo.