The Last Faith (PS5) cene

Temna in krvava Metroidvania, ki ne prinaša nič novega
The Last Faith je igra, ki se močno opira na znane formule 2D platformskih Metroidvania iger, a pri tem ne prinaša veliko svežine. Če si ljubitelj temnih, postapokaliptičnih svetov in se rad spopadaš z zahtevnimi šefi v nelinearno zasnovanih svetovih, potem bo igra verjetno zadovoljila tvoja pričakovanja. Če pa si iskal nekaj bolj izvirnega, te lahko pusti nekoliko hladnega. Igra ponuja vse tipične elemente žanra, kot so obsežne mape, ki se odpirajo z novimi sposobnostmi, in težavni boji, a manjkajo tisti preboji, ki bi igro povzdignili nad povprečje.

Zgodba zavita v skrivnost, ki ne navduši
Zgodba v The Last Faith sledi znanemu vzorcu, ki ga srečamo v mnogih igrah, navdihnjenih z igrami, kot je Dark Souls. Apokaliptičen svet je v razsulu, zlobna entiteta je podelila moč najhujšim ljudem, ki zdaj vladajo nad propadlim okoljem. Kljub temu, da je igra poskušala ustvariti skrivnostno in enigmatično zgodbo, sem že po nekaj urah izgubila zanimanje. Opisi predmetov in dialogi so polni obskurnosti, kar bi morda navdušilo bolj analitične igralce, a jaz sem se raje osredotočila na igranje samo in pustila zgodbo v ozadju. Čeprav igram pogosto oprostim nejasne zgodbe, me je tukaj frustrirala zaradi svojega namena, da ostane čim bolj skrivnostna, brez prave globine.

Prehodi med bojevanjem in raziskovanjem so dinamični
Najboljši del igre je vsekakor njeno bojevanje. The Last Faith ponuja širok nabor orožij, od mečev do macol, ki se lahko raztegnejo v bič, kar prinaša nekaj zanimivih taktičnih možnosti. Dodaten pridih prinašajo tudi uroke, kot so ognjeni napadi ali ledene meči, ki so na voljo za obvladovanje sovražnikov. Bojevanje je zadovoljivo, še posebej ko se boriš proti bolj zahtevnim sovražnikom, kot so mesnati golemi, ki pljuvajo krvave mehurčke, ali hitri in zlobni kultisti, ki te presenetijo na vsakem koraku. A kljub temu, da so sovražniki dobro animirani, niso tako izvirni ali nepozabni, kot bi si želela, saj večinoma ostajajo v varnem okviru zveri, zmajev in podobnih klišejev.

Dolžina igre in premalo prostora za eksperimentiranje
Za dokončanje glavne zgodbe The Last Faith sem potrebovala približno 15 ur, pri čemer sem videla dva izmed več možnih koncev. Čeprav igra ponuja nekaj možnosti za ponovno igranje, zlasti če želiš raziskati vse njene skrite kotičke, se mi zdi, da večina igralcev ne bo imela prave motivacije za vrnitev. Sistem urokov in orožij je zabaven, vendar se kmalu izkaže, da omejuje eksperimentiranje, saj orožja skalirajo s specifičnimi statistikami, brez možnosti ponovnega razporejanja točk, kar postane frustrirajoče v kasnejših fazah igre. Če si že investiral v eno vrsto orožja, je zelo težko preizkusiti kaj novega, kar omejuje svobodo, ki jo igre, kot je Elden Ring, omogočajo.

Primerjava z najboljšimi Metroidvania igrami
The Last Faith se močno naslanja na klasike žanra, kot so Hollow Knight, Castlevania in Blasphemous. Medtem ko Blasphemous izstopa s svojo težko katoliško simboliko in brutalno estetiko, The Last Faith poseže po bolj klasičnih temah viktorijanske grozljivke. A ravno zaradi pomanjkanja drznosti in inovacij se zdi, kot da igra ne doseže višin, ki jih dosežejo te legendarne igre. Boji s šefi so klasični preizkusi vzdržljivosti in refleksov, a nobeden od njih ni zares nepozaben. Medtem ko bodo ljubitelji žanra verjetno uživali v njeni temni atmosferi, bodo tisti, ki iščejo nekaj novega, morda razočarani.

Zaključek: Temna pustolovščina, ki ne prinaša nič novega
The Last Faith je vsekakor igra, ki bo zadovoljila željo po klasični Metroidvania izkušnji, a ne bo pustila dolgotrajnega vtisa. Najbolj sem uživala v raznolikosti orožij in temni atmosferi, vendar sem si želela več prostora za eksperimentiranje in bolj izvirne šefe. Konzolka mi je omogočila, da preizkusim to zanimivo igro, a če iščeš igro, ki te bo resnično navdušila, bi ti predlagala, da najprej preigraš klasike, kot sta Hollow Knight ali Blasphemous. The Last Faith sicer ponuja izziv in dobro igranje, a ne bo postala nova klasika žanra.