Yars Rising (PS5) cene

Metroidvania z hekanjem, tiholazenjem in nostalgijo

Yars Rising je 2D raziskovalna pustolovščina v slogu metroidvani, ki jo začini z tiholazenjem in hekerskimi miniigrami, navdih pa črpa iz stare Atari klasike. Igraš kot mlada hekerka, ki se pretihotapi v srce megakorporacije, prečka varnostne sektorje, si odpira bližnjice in z novimi sposobnostmi odklepa poti nazaj na prej nedosegljiva mesta. To priporočam vsem, ki radi počasi, a vztrajno gradite moč lika, uživate v zemljevidih, polnih skrivnosti, in vam je všeč, ko se akcija preplete s kratkimi, ritmičnimi miniigrami. Manj primerna bo za tiste, ki iščejo zelo strogo platformiranje ali nepopustljive boje s šefom vsake pol ure. Neponujena je večigralnost v smislu sodelovalne zgodbe na deljenem zaslonu, zato je fokus na enoigralski izkušnji, ki nagrajuje potrpežljivost, opazovanje in učenje ravno prav čvrstih sistemov.

Vdor v QoTech in skrivnosti rase Yars

Zgodba sledi Emi Kimura, nadarjeni hekerki, ki jo skrivnostni naročnik najame za vdor v korporacijo QoTech. Tam naleti na čudaške biotehnološke eksperimente in plast za plastjo razkriva povezave z bitji Yars, kar lepo stakne korenine serije z novo pripovedjo. Napredovanje poteka skozi varnostne oddelke, laboratorije in arhive; v vsakem območju najdeš nove tipe sovražnikov in pasti, od laserskih rešetk do lovilnih dronov. Pripoved je stripovsko lahkotna in ne preveč resnobna, a dovolj jasna, da ti da namen in smer: Emi se počasi prelevi iz spretnosti za tipkovnico v junakinjo, ki zna prebrati prostor, ne da bi hkrati pozabila, zakaj je sploh prišla. Lep trenutek, ki mi je ostal v glavi: v sredini igre se Emi prvič zave, da se načrti QoTecha ne končajo v eni stavbi, temveč segajo globlje, kot si je mislila. To spremeni ton iz igrive tatvine v pravo misijo z osebnimi vložki.

Najbolj izstopajo miniigre in poskočna glasba

Srce igre so kratki hekerski vložki, ki so majhne arkade v arkadi: razbijaš ščite, loviš šibka mesta in včasih dobesedno podiraš stolp po stolp, da odkleneš vrata ali utišaš alarm. Meni so najbolj všeč, ko presekajo ritem ravno v trenutku, ko bi platformiranje začelo drseti v navado. Ko prideš do terminala, ti igra ponudi enominutni izziv, ki nagradi mirno roko in dober občutek za tempo, nato pa te vrže nazaj v hodnik, zdaj z novo odprtim prehodom. Vizualno je vse berljivo in barvito, animacije so čiste, le tu in tam malce toge pri prehodih čez rob; nikoli pa ne izgubim občutka, kje sem in kaj lovim. Glasbena podlaga je nalezljiva mešanica udarnih ritmov in lahkotnih melodij; tiho dvigne pulz, ko se plaziš mimo kamer, in spusti zavore, ko stečeš čez odprt prostor. Če sem pikolovska: v kakšnem daljšem nizu terminalov si želim večje raznolikosti tipov miniiger, da ne dobiš občutka, kot da se isti trik ponavlja preveč zapored.

Trajanje, ponovitve in kaj ponudi en igralec

Osnovna pot do konca vzame približno osem do deset ur. Če te prime lov na skrivnosti, dodatne nadgradnje in čiščenje zemljevida do popolnosti, lahko zlepa preskočiš na dvanajst ali celo petnajst ur. Igra je strogo enoigralska; sodelovalnega načina na deljenem zaslonu ni, prav tako ni tekmovalnih lestvic v glavnem delu kampanje. Za ponovitve skrbi kombinacija dveh stvari: nove sposobnosti ti omogočijo obisk starih območij z drugačno logiko gibanja, hekerske miniigre pa po koncu odklenejo časovne izzive za osebne rekorde. Všeč mi je, da lahko igro preigraš na dva načina: metodično, s počasnim kartiranjem in iskanjem varnih poti, ali bolj drzno, z občasnimi tveganji in preskoki čez varnostne zanke. V obeh primerih si nagrajen z občutkom, da je svet resnično zasnovan okoli tvojih novih orodij.

Med Metroid Dread in Shantae: lasten zasuk

Po občutku se naslov nasloni na klasične metroidvanije, a ritem preklaplja na svoj način. Če te navdušuje hladna preciznost Metroid Dread, boš tu našel bolj mehko, bolj prijazno krivuljo, ki te vseeno ne pusti zaspati. Na drugi strani je prisotna igrivost, ki jo poznam pri seriji Shantae: jasni cilji, jasne nadgradnje in ščepec humorja, ki prepreči, da bi se vse skupaj vzelo preveč resno. Yars Rising ni najbolj krvoločen preizkus refleksov in ni najbolj prepleten labirint ugank, je pa zelo soliden križišče obojega. Hekerski vložki mu dajo identiteto: ko jih razporedi pametno, dobiš občutek, da igra diha. Ko jih naniza preveč skupaj, pogrešam daljšo sekcijo čistega tekpotez platformiranja ali en sam trši dvoboj, ki prebije rutino.

Ko me je hekanje zaneslo in kaj želim

Najbolj osebno me je zadela situacija v enem izmed bolj varovanih kril. Po dobičkonosnem odkritju nove sposobnosti sem se vrnila v staro območje, samozavestna kot kapetanka svoje ladje. Vem, kje so kamere, vem, kje so odprtine, sem si govorila, in naravnost odkorakala do terminala. Tam me je pričakala miniigra, ki je nepričakovano preklopila pravila: namesto surove hitrosti sem morala izbirati natančne okna za napad. Dvakrat sem padla na isti fintastični vzorec, tretjič sem bila že v smehu, četrtič pa sem jo razbila, kot da bi mi kdo odvil pokrov z glave in spustil svež zrak. To je zame bistvo te igre: drobna presenečenja, ki premaknejo fokus in te prisilijo, da res pogledaš, kaj počneš, ne samo kam teče tvoja krogla po navadi.

Če sem kritična, so tri stvari, ki bi jih z veseljem dodelala. Prvič, hekerske miniigre bi si zaslužile nekoliko širši nabor vzorcev in več različnih ciljev, ne le odklepanje vrat ali izklop alarmov; včasih bi rada, da vplivajo na okolje še bolj kreativno, recimo s preusmerjanjem sovražnikov ali začasnim spreminjanjem poti patrulj. Drugič, tiholazenju bi dodala več orodij srednjega tveganja: trenutno je razpon med počasnim plazenjem in polnim šprintom, rada pa bi imela več izbir, ki nagradijo načrtovanje, na primer kratke vabe ali izrabo senc v korist resetiranja pozornosti. Tretjič, kamera v zelo tesnih hodnikih včasih ostane korak za tabo; v večini primerov je berljivost odlična, a tu in tam bi si želela, da se vmesni pogledi prilagodijo še hitreje. Na strani goofs in drobnih trivij me je nasmejalo, kako igra vsake toliko na skrivaj namigne na svoje zgodovinske korenine: kakšen terminal ima ime, ki ga opaziš šele pri tretjem obisku, ali pa sovražnik izda zvok, ki ga bo prepoznal vsak, ki je odraščal ob preprostih, a glasnih arkadah. Ena od mojih najljubših malenkosti je tudi to, da se po neuspelem hekanju ne počutiš kaznovana, ampak motivirana: hitro vpiješ lekcijo in se vrneš po boljši rezultat, skoraj kot bi imel osebni trening v žepu.

Za konec velika hvala Konzolku za možnost, da sem igro temeljito preigrala in jo razbila na koščke. Prav zaradi te podpore sem lahko sedela pozno v noč in preizkušala različne pristope k istim odsekom, najprej kot previdna potepuha, potem kot predrzna sprinterka, na koncu pa kot nekdo, ki skuša ravno prav uravnotežiti oboje. Če bi imela čarobno palico, bi v prihodnjih posodobitvah videla več unikatnih sob z enkratnimi pravili, peščico dodatnih mini boss dvobojev ter širšo paleto prirejanj težavnosti za hekerske izzive. Tako bi igra, ki je že zdaj zelo prijetna za glavo in prste, postala še bolj prožna, še bolj lastna in še zatoček, kamor se z veseljem vračam, ko si zaželim čiste, barvite raziskovalne meditacije.