Sonic Frontiers - koda v škatlici (SWITCH) cene

Odprti svetni platformer z divjo modro hitrostjo

To je odprti svetni platformer, v katerem te spustijo na raztresene otoke in ti povedo samo to: teci, skači, eksperimentiraj. Jedro igranja je dvojno: proste, odprte cone z ugankami, izzivi in spopadi ter kompaktne Cyber Space stopnje, ki udarijo po žilah kot destilirani odseki klasičnih 3D avantur. Priporočam vsakemu, ki rad lovi občutek hitrosti, odšteva stotinke in se vrača po S ocene, pa tudi vsem, ki imajo radi odprte karte z jasno označenimi mini nalogami. Če te moti dinamična ločljivost, popin objektov in ciljna trideset sličic na sekundo, različica na Switch verjetno ne bo tvoja ljubezen. Igra je izključno enojigralska, brez sodelovalnega načina ali deljenega zaslona, zato je do zadnjega trenutka vse na tebi in tvojih prstih. Mene je osvojila z občutkom pretoka, ko pravilno povežeš pospeševalnike, ograjice in skoke v eno tekočo linijo, a hkrati sem občasno zavila z očmi, ko je kamera spet hotela po svoje.

Prijatelji v težavah, starodavna tehnologija in titani

Zgodba je presenetljivo resna, a vseeno dovolj preprosta, da ostaneš v ritmu. Sonic skupaj z Amy in Tails raziskuje Starfall Islands, Dr. Eggman pa se zaplete z napredno, starodavno tehnologijo, ki se izkaže za nevarnejšo, kot sprva zgleda. Umetna inteligenca Sage je sprva hladna, skoraj grozeča, a postopoma dobi človeško noto in pomemben del loka je prav odnos med njo, Eggmanom in našim modrim raketnim prijateljem. Napredovanje veže zbiranje spominskih žetonov, s katerimi sproščaš prijatelje iz digitalnih okov, in lov na sedem Chaos Emeralds, da v ključnih trenutkih sprostiš Supersonic obliko. Eden prvih konkretnih vrhuncev je Giganto na Kronos Island: najprej skozi odprto cono nabereš smaragde, nato pa v orkanski glasbeni spremljavi drsiš okoli njegovih rok in glave, izogibaš laserskim linijam ter ga s pravilno odmerjenim pariranjem spravljaš na kolena. Takšnih dvobojev je več, vsak s svojim zasukom, kar lepo poskrbi, da zgodba ne sloni samo na govorjenju, ampak na velikih, eksplozivnih trenutkih, ki delujejo kot nagrada za raziskovanje.

Supersonic dvoboji in glasba, ki nosi igro

Najbolj impresivno je, kako igra zgradi ritem. V odprti coni ti da preprost nabor orodij, a ko začneš verižiti pospeševalnike, skoke, drsenje po railih in novo veščino Cyloop, se vse nenadoma poveže. S Cyloopom zarišeš krog okoli sovražnikov, s tem razbiješ ščite ali jim odneseš ravnotežje, nato jih s kombinacijami udarcev in izstrelitev v zrak olupiš do zadnjega obročka. V Cyber Space pa se tempo dvigne v nostalgijo: kratke, razvejane proge, kjer šteje dobra linija, točno odmerjen kot skoka in zaupanje, da boš naslednji ovinek vzel še hitreje. Glasba je tu ključ: ambientalni toni v raziskovanju in brezsramno bombastične vokalne skladbe med bosse dvignejo dvoboje v mini koncerte, ki jih občutiš v prstih. Slabše se odreže prezentacija na Switch. Dinamična ločljivost zna biti neizprosna, včasih je slika mehka, na daljavo šumi, ograjice in tirnice pa se občasno dobesedno narišejo pred teboj. Frame rate cilja trideset, večinoma drži, a v gostejših prizorih in med najhujšo akcijo zna nihati. Kamera v odprti coni je kapriciozna; ko na hitro zamenjaš smer ali zadeneš nov sprožilec kamere pri ugankah, jo zna potegniti mimo boljše perspektive. Ni pokvarljivo, je pa dovolj pogosto, da sem si želela več ročnega nadzora.

Osemnajst ur glavne zgodbe, brez večigralstva

Za glavno pot sem potrebovala približno sedemnajst do osemnajst ur. Ko sem poleg zgodbe lovila še izzive, zbirala Koco bitja, polnila zemljevid in se vračala po S ocene, se je števec povzpel nekje do osemindvajsetih ur. Če te prime popolna čistka z vsemi izzivi in dodatki, računaj na petintrideset do štirideset ur, odvisno od tega, koliko časa boš sedela na ribolovu z Big the Cat in koliko vztrajna si pri Cyber Space časih. Večigralstva ni, niti lokalnega sodelovalnega načina z deljenim zaslonom, kar je malo škoda, ker bi nekatere izzive z veseljem preigrala v družbi. Po izidu je igra dobila tri opazne brezplačne posodobitve: foto način in nove izzive, praznično rojstnodnevno osvežitev z nekaj dobrotami ter večjo zgodbeno razširitev, ki ti omogoči igranje tudi z drugimi junaki. Skupnost je dobila svež veter in razlog, da se vrne. Leta 2025 je igra še vedno živa, ker odprte cone ponujajo dovolj opravkov za povratke, glasba je čista adikcija, Cyber Space pa je še vedno dober test za prste, ko želiš pet minut stisniti v eno popolno vožnjo.

Kot Super Mario Odyssey, a z več hitrosti

Če bi primerjala z najbolj znanimi imeni, bi rekla, da je to kot Super Mario Odyssey po pospešku: manj je kirurško natančnega platformanja in več je iskanja popolne hitroste linije. V primerjavi s klasičnimi 3D Sonic odseki iz Generations ali Unleashed so Cyber Space stopnje tu krajše, bolj zgoščene in narejene za ponavljanje, dokler ne izviješ vsega. Odprte cone pa imajo nekaj Zeldinega duha, a igra nikoli ne pade v vlogo preživetvenega sima ali počasne pustolovščine; ostane arkadna, ves čas te draži z novim skokom ali ograjico, ki te odpelje v naslednji poskus. Proti Crash Bandicoot 4 izgubi pri preciznosti skokov in brutalni jasnosti izzivov, a zmaga pri občutku svobode in raznolikosti tempa. Kamera je, roko na srce, bližje starejšim 3D platformerjem, kar pomeni, da se moraš včasih prilagoditi njej in ne ona tebi. Če si tip igralca, ki želi popolno kontrolo in kristalno sliko, boš težje spregledal kompromise. Če pa živiš za občutek hitrosti in tisti aha trenutek, ko linija končno steče, boš doma.

Ko vse klikne: jutranje vožnje, S ocene, znoj

Najbolj moje so bili tihi jutranji prevozi. V prenosnem načinu sem sredi Kronos Island lovila točno tisto S oceno, ki se mi je izmikala že prejšnji večer. Na progi, kjer so trije pospeševalniki v zaporedju, sem najprej zaletavala ovinke in izgubljala milisekunde na vsakem pristanku. Potem sem po dvajsetih ponovitvah našla linijo: širši lok na drugem pospeševalniku, škarjasti skok do desnega raila, spust v kotaljenje še pred triggerjem za naslednji ovinek in na koncu nizek iztek s kratkim driftom. Takrat sem dobesedno začutila, kako igra nagradi potrpežljivost in mikropopravke. Drugje sem si življenje olajšala na najbolj neherojski način: ribolov z Big the Cat. Sistem je preprost, skoraj preveč radodaren, a ljubko antistresen. V pol ure lova sem nabrala dovolj kovancev, da sem zamenjala za spominske žetone in nadgradnje, kar je sprostilo tempo, ko sem se zakvačkala pri težjih izzivih. S Koco bitji sem se igrala kot s tetrisom: tu malo v hitrost, tam malo v obročke, da sem si naredila idealen profil za lov na čase. Hkrati mi je Switch večkrat postregel s komičnim goof trenutkom. Ograjica, ki se nariše šele, ko si že korak pred njo. Koco, ki se zatakne za grmiček in se raztrese po travi kot marjetice. Foto način, ki brutalno razkrije šum v daljavi, a potem spet ujameš popoln kader, kjer modrina morja odžene vse dvome. Najbolj sem se borila s kamero pri hitrih spremembah smeri, zlasti ko se sproži samodejni zorni kot blizu ugank. Rešitev je bila, da sem si v navadah naredila mikro premore: ena sekunda za popravek pogleda, nato naprej na polno. Bosse sem vzljubila zaradi dramatike, a včasih bi želela bolj jasno krivuljo težavnosti med otoki, da bi nadgradnje bolj naravno sledile izzivom. Kaj bi spremenila? Še stabilnejši framerate v najbolj divjih trenutkih, bolj agresivno glajenje robov in več doslednih premostitvenih platformerskih odsekov v odprti coni, da te iz uganke v uganko vodijo preko ene ali dveh res dobrih, ročno narejenih sekcij. Mala trivia, ki mi je ostala: ko sprožiš Supersonic, se občutek igre prelevi v mini glasbeni nastop, celo fizika skoka se zdi težja, kot bi ti hoteli reči, da zdaj res voziš na robu. To je tisti trenutek, ki me je držal pri zaslonu, tudi ko sem si želela malo boljši filter slike. Hvala Konzolku za zagotovitev igre; brez te spodbude bi verjetno še dolgo odlašala in nikoli ne bi ujela tistih popolnih pet minut, ko časi padajo, prsti pa meljejo po gumbih kot metronom. Če imaš potrpljenje in rada popravljaš svoje kroge, boš v tej mešanici hitrosti in čudaške elegance našla precej iskrenih zmag.


Koda v škatlici je posebna izdaja igre, kjer v škatlici prejmeš digitalno kodo za aktivacijo in navodila brez fizičnega ploščka ali kartice. Ko enkrat aktiviraš to kodo, postane igra trajno povezana s tvojim igralnim profilom in je ne moreš več preprodati ali zamenjati.
Prihrani na stroških in času dostave! Igro ti lahko hitro in enostavno pošljemo po elektronski pošti. Ob oddaji naročila na naši spletni strani, samo izberi možnost prejema kode preko epošte in plačilo po predračunu ali s kreditno kartico.