StarBlood Arena VR (PS4 VR) cene

Spomin na pozabljeno areno

Obstajajo igre, ki zasijejo močno, a prehitro ugasnejo. StarBlood Arena je ena takšnih zvezd, ki je nekoč obetala postati osrednji naslov za PlayStation VR, danes pa je le še digitalni spomenik. Spomnim se navdušenja, ko sem prvič vstopil v njen svet obljubljala je vesoljske bitke v polni navidezni resničnosti. Hvala ekipi iz Konzolka, ki mi je omogočila, da obudim spomine na to igro in delim z vami, kaj je nekoč bila. Preizkusil sem jo seveda na konzoli PlayStation 4 z nepogrešljivimi očali PS VR.

Ko je Overwatch srečal Descent v VR

StarBlood Arena je bila v svojem bistvu tekmovalna prvoosebna strelska igra v navidezni resničnosti, postavljena v vesoljske arene. Razvijalci iz studia WhiteMoon Dreams so si jo zamislili kot nekakšen televizijski šov prihodnosti, kjer se piloti iz vse galaksije borijo za slavo. Žanrsko bi jo najlažje opisali kot arena streljačino s šestimi stopnjami svobode gibanja (6DOF), kar pomeni, da ste se lahko premikali naprej, nazaj, levo, desno, gor in dol. To je obudilo spomine na klasike, kot je Descent, medtem ko je sistem herojev z različnimi sposobnostmi močno spominjal na Blizzardov Overwatch. Vsak od devetih pilotov je imel unikatno plovilo, orožja in osebnost, kar je v teoriji ponujalo veliko taktične globine in raznolikosti.

Letenje, ki ti zavrti želodec (ali pa tudi ne)

Upravljanje plovila je bilo bistvo izkušnje. Z levo analogno paličko ste usmerjali gibanje, z desno pa rotacijo, medtem ko ste z glavo merili. Ta kombinacija je omogočala izjemno natančne in hitre manevre. Občutek, ko se izogneš raketi s hitrim obratom in se zapodiš za nasprotnika skozi ozek prehod, je bil neponovljiv. Vendar pa je bila ta svoboda dvorezen meč. Sam spadam med tiste z malce bolj odpornim želodcem in sem v igri neizmerno užival, a po spletnih forumih sodeč, je veliko igralcev tožilo nad hudo slabostjo. Igra preprosto ni bila za vsakogar. Spomnim se ene partije, ko sem v načinu Gridiron (nekakšen vesoljski ameriški nogomet) prestregel žogo tik pred našim golom, se z bliskovitim manevrom obrnil in jo zalučal čez pol arene za zmagovito točko. Takšni trenutki so bili esenca te igre.

Žalostna resničnost spletne igre

Tukaj pridemo do ključne točke. StarBlood Arena je bila zasnovana kot primarno spletna izkušnja. Ponujala je klasični deathmatch (Carnage), ekipno različico, kooperativni način proti valovom sovražnikov (Invaders) in že omenjeni Gridiron. Za igranje je bila seveda potrebna naročnina na PlayStation Plus. Na papirju je bilo vse super, a v praksi je igra trpela za usodno boleznijo pomanjkanjem igralcev. Že kmalu po izidu je bilo težko najti polno igro, kar je vodilo v dolgo čakanje in igranje z boti. Razvijalci so se trudili z organiziranimi večeri igranja, a skupnost nikoli ni zares zaživela. Na žalost so strežniki za igro dokončno ugasnili 25. julija 2019, s čimer je igra postala praktično neigralna, saj je tudi za igranje proti botom zahtevala spletno povezavo.

Tehnični polet in padec

Grafično je bila igra za zgodnje dni PS VR precej impresivna. S stilizirano, risankasto podobo, ki je spominjala na serijo Ratchet & Clank, je uspela ohraniti tekoče delovanje brez večjih padcev sličic na sekundo. Zvok je bil soliden, z energično glasbo in zadovoljivimi zvočnimi učinki eksplozij. Največja tehnična težava, kot omenjeno, ni bila v igri sami, temveč v njeni zasnovi. Vezanost na spletne strežnike je bila njena smrtna obsodba. PEGI rating T (Teen) je bil primeren zaradi nasilja, a brez spletne interakcije danes to nima več pomena.

Zapuščina, ki je ni

Govoriti o dolgotrajnosti in vrednosti ponovnega igranja je danes seveda nesmiselno. Ko je igra delovala, je ponujala na desetine ur zabave za tiste, ki so se poglobili v odklepanje kozmetičnih dodatkov za vseh devet pilotov. Kampanja Burn Circuit je bila po podatkih s spletne strani HowLongToBeat dolga le okoli 3 ure in je služila bolj kot podaljšana vaja. Prava vrednost je bila v spletnih dvobojih, ki pa jih ni več. Igra je postala opomin razvijalcem, da je ustvarjanje izključno spletne VR igre na trgu z omejenim številom uporabnikov izjemno tvegano.

Epitaf za sanje o VR esportu

StarBlood Arena je bila drzen poskus, ki je imel srce na pravem mestu. Ponudila je eno najbolj intenzivnih in svobodnih izkušenj letenja v navidezni resničnosti, a je na koncu postala žrtev lastnih ambicij in majhnega trga. Danes je fizična kopija igre le še zbirateljski predmet, opomin na minljivost digitalnega sveta. Če jo kje zagledate, vedite, da kupujete del zgodovine, ne pa delujoče igre.

To je odličen primer, zakaj je fizično lastništvo iger tako pomembno. V Konzolku se zavedajo vrednosti trajnega lastništva. Njihova trgovina v ljubljanskem BTCju ponuja največjo izbiro rabljenih in novih iger, ki jih lahko dejansko primete v roke, posodite prijatelju ali prodate naprej, ko jih odigrate. Poleg tega ponujajo tudi menjavo staro za novo, kar je odličen način za financiranje igričarskega hobija. Če bi StarBlood Arena imela način igranja brez povezave, bi jo danes še vedno lahko igrali in menjali.